Življenjepis

Življenjepis Antona Sovrèta

Življenjepis Antona Sovrèta 1885-1963

Rodil se je v Šavni Peči, majhni vasici, zaselku kakih osmih hiš, posejanih pod pečinami in na majhni planoti nad Savo, in tu preživel samo otroštvo. Njegov oče je bil železničar, čuvaj, poročen s Strgarškovo Ano iz vasi. Socialna razslojenost je bila v tistih časih bolj očitna, in Sovretov rod je bil kmečki rod, ki je zaradi dveh požarov izgubil posest in se potem ni več opomogel, postali so kajžarji, se razselili, ……

Letnice in datumi iz Sovretovega življenja

  • 4. december 1885 rojen v Šavni peči pri Zidanem Mostu železniškemu čuvaju Antonu in Ani rojeni Stergaršek
  • 1892-1898 učenec osnovne šole v Zidanem Mostu in v Krškem
  • 1898-1906 dijak gimnazije v Celju in Ljubljani, kjer ga je prof. Ivan Tertnik navdušil za študij grščine in latinščine
  • 1906-1907 služenje vojaškega roka
  • 1907-1910 študij klasične filologije na dunajski univerzi; udejstvovanje v akademskem društvu Slovenija
  • 1910-1912 suplent na slovenski gimnaziji v Gorici in na II.državni gimnaziji v Ljubljani
  • 1913-1918 častnik v avstrijski vojski (na fronti v Karpatih in v Črni gori)
  • 1919-1926 suplent in profesor na ptujski gimnaziji; ob tem nekaj časa (1919-1920) tudi odgovorni urednik Ptujskega lista
  • 1926-1932 profesor na klasični gimnaziji v Ljubljani
  • 1932-1933 profesor v Pančevu
  • 1933-1934 profesor na gimnaziji v Sremskih Karlovcih
  • 1934-1938 profesor na gimnaziji v Ljubljani
  • 1936 potovanje po Grčiji (Atika, Argolida, Bojotija, Fokida, Tesalija, Atos)
  • 1938-1941 inšpektor za latinščino, grščino, nemščino in slovenščino pri Ministrstvu prosvete v Beogradu
  • 1941-1945 inšpektor pri prosvetnem oddelku banovinske oziroma pokrajinske uprave v Ljubljani
  • 1945-1946 dramaturg Drame SNG v Ljubljani
  • 1946-1952 izredni profesor za grški jezik in književnost
  • 1950 Prešernova nagrada za prevod Homerjeve ‘Iliade’ (še pred izidom prevoda!)
  • 1952-1956 redni profesor za grški jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani
  • 1953 izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti
  • 1956 Prešernova nagrada za prevod Platona ‘Poslednji dnevi Sokrata’
  • 1956-1963 upokojenec, vendar do zadnjega aktiven, ne samo kot prevajalec, ampak tudi v okviru dejavnosti SAZU (član Pravopisne komisije), na Filozofski fakulteti (kot mentor pri doktorskih disertacijah, itd.)
  • 1. maj 1963 smrt v zgodnjih jutranjih urah (srčni infarkt)

Vir: Sovretov zbornik, 1986, str. 14-15

Nagrade in priznanja

Dvakrat je dobil Prešernovo nagrado.

  • 1950 – Prešernova nagrada za prevod Homerjeve ‘Iliade’ (še pred izidom prevoda!)
  • 1956 – Je dobil to največje slovensko priznanje na kulturnem področju še enkrat ‘za prevod Pisma mračnjakov in Platonove trilogije Poslednji dnevi Sokrata’.

Utemeljitev: Anton Sovre, redni profesor za klasično filologijo na ljubljanski univerzi je vrsto svojih prevodov iz staroklasične filologije, zgodovinopisja, filozofije in humanistične literature pomnožil s prevodom ‘Pisem mračnjakov’ in Platonove trilogije ‘Poslednji dnevi Sokrata’. S ‘Pismi mračnjakov’ je posredoval slovenskemu bralcu v prevodu, ki je ohranil duha in odlike originala, eno najznamenitejših satiričnih del v evropski literaturi. Tudi temu prevodu je prof. Anton Sovrč dodal skrben in pretehtan uvod in priključil izčrpne opombe v pomoč bralcu.

Prevod ‘Pisem mračnjakov’ je pomembno dejanje v naši prevodni literaturi, saj je jezikoslovna plat originala postavila prevajalcu vrsto težkih nalog, ki jih je mojstrsko rešil.

Kakor vse njegovo dosedanje prevajateljsko delo odlikuje s pristnim doživetjem izvirnika, z bogastvom besednega izraza in lepoto slovenskega jezika ter se zaradi svoje dognanosti bolj in bolj bliža klasični preprostosti in veličini, tako prav prevod Platonove trilogije ‘Poslednji dnevi Sokrata’ še posebej izpričuje njegovo mojstrstvo ter mu daje prvenstvo med sodobnimi slovenskimi prevajalci. Poleg tega vse prevode spremljajo poljudnoznanstveni uvodi in komentarji, ki najuspešneje posredujejo zaklade staroklasičnih pesnikov in mislecev ter humanistov širšemu krogu bralcev ter posredno vzgajajo človeka k lepoti in filozofskemu razmišljanju. Že to poljudnoznanstveno delo na področju staroklasične kulture in humanistične literature je vredno vsega priznanja, njegovo prevajateljsko delo pa je tako vzorno in pomembno, da je ob izidu ‘Pisem mračnjakov’ in ‘Poslednjih dnevov Sokrata’ Prešernova nagrada za področje literarne umetnosti popolnoma utemeljena. (str. 177)

VIR: Petdeset let Prešernovih nagrad 1947-1966. Ljubljana – Kranj 1966