Šavna Peč

Šavna Peč je vasica ob reki Savi, med Hrastnikom in Zidanim Mostom. Leži v objemu Zasavskega hribovja in reke Save (zemljevid).

V

Pomembna je za slovensko literarno zgodovino, ker se je tu rodil Anton Sovre, slovenski klasični filolog, akademik, prevajalec in humanist, nestor slovenskega prevajalstva, hrastniški rojak in kjer je Anton Sovrèpreživljal otroštvo. Za tako malo vas je pomemben vaščan tudi Anton Strgaršek, graditelj dravskih elektrarn, tehnični um, Sovrètov sodobnik. Strgaršek je bil rojen 6. oktobra 1901, umrl pa je 5. julija 1973. Kot gradbeni projektant je sodeloval pri vseh načrtih slovenskih hidroelektrarn, pa tudi drugje, npr. pri Đerdapu na Donavi. Le kdo bo postavil spomenik njemu?

“V prelepi vasici Šavna Peč se je rodil največji slovenski klasični filolog in prevajalec, dr. Anton Sovrè (1885-1963). Ukvarjal se je s prevodi osrednjih del antične literature (prevodi Ilidade, Odiseje itd.)” je napisano v Turistični karti občine Hrastnik 1998. Na naslovni strani je bil panoramski posnetek iz Gor.

Ime vasice

Šavna Peč ima ime po vsej verjetnosti po pečinah, ki so nad vasjo. Pred vojno se je imenovala Savna peč, torej pečina ob Savi. Bezlajevo etimologijo o ščavju ob vasi domačini ne sprejemajo preveč navdušeno. Očkunov Janče pravi:

“Ime vasi izvira iz naše neposredne okolice, kajti nad našo vasjo se kopičijo velike skale, skalne gmote oziroma pečine in po reki Savi, katera teče v dolini. Po tem se imenuje vas Šavna Peč. Prvotno je bila Savna peč, po Savi, pol Šavna Peč, med rajhom je bla Schauenfels, pol je bla pa spet Šavna Peč. Po dolini teče naša najdaljša reka Sava. Vzporedno z njo teče, bom tako rekel kot pri nas rečemo, ajznpon.”

Geografski opis vasi

Vas je pravzaprav vasica, če upoštevamo geografsko izrazje, vas z zaselki. Šteje le osem kmetij in 35 stalnih prebivalcev in nekaj vikendašev. Toliko jih je strnjenih v vasi na planoti pod Sv. Jurijem, ali Gorami, pod pečinami. Z zaselki skupaj je ljudi okoli 100, pa okrog dvajset domačij, z več ali manj zemlje, razpotegnjenih po pobočju od Save do pečin nad vasjo.

Upravna enota je KS Krnice – Šavna peč, in predsednik KS je enkrat iz ene vasi, drugič iz druge. Krnice imajo podobno demografsko in geografsko strukturo in so še bolj razpotegnjene po pobočju, a bliže Hrastniku.

Vas je od Hrastnika oddaljena okoli 4 kilometre, kar ni veliko, je pa skrita v bregu, tako da se iz doline ne vidi. “Je ravnina v breg prislonjena” se včasih šalijo domačini. Njive se raztezajo vzporedno s Savo po planotasti terasi, na kateri je vas. Do vasi vodi asfaltirana, čeprav ozka cesta, speljana po pobočju.

Zaradi ekološkega onesnaževanja in neperspektivnega kmetovanja v preteklosti in zaradi bližine hrastniških in trboveljskih tovarn se ljudje danes preživljajo z delom v teh tovarnah. Vas pa je tudi precej ostarela, sedaj je čas menjave generacij, čas za pomlajevanje. Morda bodo prišli nazaj vnuki namesto otrok.

Vas ima telefon že kar nekaj časa, od leta 1981. Ima kapelico, dom krajevne skupnosti in skupno garažo za kmetijske stroje in zanimivo in kulturno zgodovinsko pomembno kužno znamenje, ki ga obnavljajo. Nekatere hiše so bile arhitekturno zanimive, saj se je poznal italijanski stil, ker so jih zidali italijanski zidarji, ki so hodili s trebuhom za kruhom v začetku tega stoletja. Danes nima arhitekturno prepoznavnega stila.

Kulturne, etnografske in še kakšne znamenitosti

Že leta je v načtru urejanje takoimenovanega vaškega jedra, središča, pri koritu, kamor so včasih hodili napajat živino. Zdaj ima Sovretov spomenik  na sredini vasi. Vsaka kmetija ima svoj kozolec, in ti so še danes vaška lepota, ki jo je vredno gledati, ohranjati in vzdrževati.

Posebno je zanimivo slopno kužno znamenje. Marijan Zadnikar je v drugi izdaji svoje knjige Znamenja na Slovenskem 1970 zapisal:

“S štukom okrašeno je tole eno najlepših zidanih znamenj 17. stoletja.”
(str. 176, napis pod sliko XXXVIII).

Žal pa naslednja izdaja prinaša popravek, ki je takle:

“Vse do nestrokovno opravljene in ponesrečene “obnove” je bilo to znamenje bogato okrašeno s štukom in zato eno naših najlepših zidanih slopastih znamenj iz 17. stoletja. Zdaj je izgubilo svojo umetnstno pričevalnost in svoj osebni izraz in je le še krajinski spomenik, ki v družbi z dvojnim kozolcem daje nekaj kulturnega poudarka hribovitemu svetu nad savsko sotesko na meji Zgornjega in Spodnjega Posavja.”
(str. 226, k sliki str. 227.)

V vasi in na občini je volja, da se ta obnova popravi, da se znamenje ohrani za naslednje generacije. To se je tudi zgodilo 1999.

Obnovljeno znamenje

Ta sakralni spomenik je bil potreben obnove. Obnovitvena dela so bila temeljita in strokovna. Znamenje je bilo svečano odprto in posvečeno 21. avgusta 1999.

Na ta dan se je zbralo veliko ljudi, bilo je veliko uglednih gostov in vsi vaščani. Predsednica KS, Danica Černuta, je povedala med drugim:

“Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Celja pa je ustvaril današnjo bleščečo podobo znamenja za nove čase. Ker nam prvotni namen postavitve znamenja ni več znan, smo ga obnovili z novim namenom, za to, da nas bo vaščane in popotnike obvarovalo pred nesrečami vseh vrst, zato, da bo vas kljub spremenljivim in nejasnim časom ostala prijazna, složna in družna. Obnovili smo ga zato, da   spet zasije v družbi s kozolci in da dopolni lepoto pokrajine ter da vedeti, da tu živimo ljudje z občutkom za resnico in lepoto. In da kip znamenitemu rojaku na sredi vasi ni naključje.

Prešeren si želi v svojem znamenitem verzu iz soneta O, Vrba  »…Mi mirno plavala bi moja barka, pred ognjem dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed varoval, svet’ Marka.«  nesojenega zaščitnika svetega Marka. Mi vaščani in vsi popotniki (po tradiciji) lahko upamo na tele vaške zaščitnike:

Marijo Brezmadežno s Križanim nad seboj, sv. Jožefa s sv. Martinom, sv. Antona Puščavnik s sv. Miklavžem (Nikolajem Barijskim) in sv. Krištofa s sv. Florjanom. Ti bodo odslej bedeli nad Šavno Pečjo. Pari so sestavljeni v nasprotja, z njihovo simboliko se bodo ukvarjali za to poklicani, dobro misel in prijazno besedo pa potrebujemo vsi mi vsak dan. Če verjamemo, nas bodo spet spremljali iz svojih niš na vsakdanjih poteh.

Zato se danes iz srca zahvaljujem vsem vam, ki ste prispevali k uresničitvi tega dela. Najprej gre zahvala Alojzu Čebinu za vso požrtvovalnost in koordinacijo izvajalcev in za to, da je vztrajal pri uresničitvi naših sanj. Posebna zahvala gre občini Hrastnik in njenemu županu Leopoldu Grošlju, ki je imel posluh in odobril potrebna finančna sredstva za obnovo, ter seveda vaščanom za podporo. Izvedbo zamisli pa so ustvarili zidarstvo Blažko, krovstvo Podgrajšek, kipar Aleksander Šiles in Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Celja.

Veselimo se, ponosni smo, da je vas tako kulturno zaživela (in smo glede na majhnost resnično veliki).”

Slavnostna govornika sta bila še g. župan Leopold Grošelj in škof g. F. Kramberger.

Kipi v nišah znamenja so postavljeni takole:

1. južna stran (ob glavni cesti):

– spodaj je Marija Brezmadežna,

– zgoraj je Križani /Jezus Kristus

2. vzhodna stran:

– spodaj je sv. Jožef,

– zgoraj je sv. Martin

3. severna stran:

– spodaj je sv. Anton Puščavnik,

– zgoraj je sv. Miklavž (Nikolaj Barijski)

4. zahodna stran:

– spodaj je sv. Krištof

– zgoraj je sv. Florjan.

Z

Tako je eno najlepših SLOPNIH znamenj na Slovenskem spet v polnem sijaju: bogati strukturni okrasi, školjkasti motivi, bisernica…

Zgodovinski razvoj

V prejšnjem stoletju je vas dvakrat pogorela, leta 1824 in l898. Mihaličev Tonček, vaški čevljar, bratranec našega Antona Sovrèta, je popisal zgodovino vasi. Rokopis hranijo.

Vsaka kmetija je bila nekoč samozadostna celota, ki je preživljala svoje ljudi, nekaj pa je bilo tudi tržnih viškov, ki so jih prodajali v Hrastniku. Tja so vozili ali nosili sadje, zelenjavo, mleko.

Ker je vsaj eden na kmetiji po vojni hodil v službo, ponavadi je bil to moški, so breme kmetovanja nosile ženske rame. Večino moških je premamila steklarna, ali pa rudnik, in tudi železnica, nato pa kemična itd.

Vaško bogastvo so bili dolgo časa ljudje, ki so ustvarjali znosno življenje za vse. Duh skupnosti je bil močan, saj so naredili ogromno za tako malo vas.

Dom krajevne skupnosti

Leta 1976 so začeli z gradnjo garaže za Strojno skupnost, do leta 1978 so jo naredili s prostovoljnim delom in zbiranjem prispevkov povsod po podjetjih in tovarnah. Ker pa ni bilo vaškega skupnega prostora za zbiranje, so se odločili, da bodo nad garažo naredili dom Krajevne skupnosti. In so naredili veselico, zbrali nekaj denarja in zidali naprej. 30. julija 1978 so naredili streho, pa še eno veselico, zdaj kar v garaži, in zidali dalje: napeljavo, okna, omet, itd.

Vmes so imeli nekaj obiskov iz občine, npr. predsednika občine, Logar Sama s spremstvom, ki sta pregledala, kakšne luči so potrebne za dom. In že so vaščanke zbrale denar za zavese in prte, in pripravili vse potrebno za praznovanje Dneva žena, 9. marca 1979 v novi dvorani KS. Prišlo je okrog 90 ljudi, večinoma so bili vabljeni gosti in tisti, ki so pomagali pri gradnji. Otroci so pripravili program pod vodstvom Grahli Lojzke. Praznovanje je trajalo do 5 ure zjutraj.

In potem so nadaljevali z gradnjo, z ometavanjem sten in urejanjem kuhinje, kupili rolete za okna. 16. aprila 1979 so naredili prepis zemljišča, vmes so spet imeli občinske goste, ki so obljubili denarno pomoč za strop v kuhinji, in jo tudi dali, urejali greznico, delali ograjo, kopali za vodo, polagali ploščice na stranišču, položili topli pod v kuhinji, belili kuhinjo, urejali pisarno, skratka urejali notranjost.

Prišlo je leto 1981, ko so spet naredili nekaj veselic in zbirali denar za fasado. 24. septembra so jo začeli delati, končali 14. novembra.

To leto so tudi z udarniškim delom, kot se je takrat reklo, kopali za telefonsko napeljavo, in tako 29.novembra 1981 dobili telefonski priključek v dom, 0601 814-405.

1982 je bila zgradba dokončana. Hoteli so jo poimenovati po Antonu Sovrètu, a ime takrat ni prodrlo.

Cenik uporabe, najema dvorane s kuhinjo je bil določen na seji KS Krnice-Šavna peč 13.2.1987, in tudi benificije za tiste, ki so največ prispevali k izgradnji. In definitivno določili lastništvo, da je last vaščanov, ker so bili zgrajeni iz lastnih sredstev, brez širše družbene pomoči in samoprispevkov ali proračunskega občinskega denarja.

Hrastnik

Vaščani so bili upravno in cerkveno različno vezani. Mnogokrat so “menjali gospodarja”, saj je bila fara Laško, pa Zidani most, pa Hrastnik. Tudi občina je bila zdaj ta, zdaj ona.

Danes je to Hrastnik, ki veliko naredi za svoje krajevne skupnosti, vaška naselja in mesto. Glede na to, da je Hrastnik industrijski kraj, je presenetljivo, da je dobil priznanje Turistične zveze Slovenije kot tretji najlepši kraj v Sloveniji v kategoriji srednjih in manjših krajev za leto 1997. In ima 10.874 prebivalcev in 59 km2 . Letos so pridobili nove občinske simbole: novo zastavo in grb, z motivom hrasta. Bogatejši so tudi za nov spomenik slovenskega kulturnega pomena, Antonu Sovretu.

Spomini

Slovenska zemlja v pesmi in besedi

“Nocoj smo med Šavenčani. In kje je to, boste vprašali. V Šavno Peč pride vsak, kdor pelje po levem bregu Save od Hrastnika proti Zidanemu Mostu. Na tej poti se cesta, železnica in reka stisnejo v ozek prehod, in prav tu se čez železniške tire ovinkasto odcepi v breg ožja, toda asfaltirana cesta in vodi do približno 400 m nadmorske višine pod pečine zasavskega hribovja, na prelepe travnike in košenine, njive in sadovnjake Šavne Peči. Dolino z reko in železnico vzame globina, narava se tu gori odpre soncu in zraku in kot cvetni popek v pomladni toploti.”

Takrat smo slišali tudi to:

“Vaščani pa pripovedujejo, da je vas že dvakrat pogorela, da so v bližini poskusili rudariti, pa ni šlo za premog, pač pa…, da sta njihova rojaka dva znamenita Slovenca: Anton Sovre , velik poznavalec, prevajalec in avtor učbenikov za grški in latinski jezik ter inženir Anton Stergaršek, eden prvih in glavnih načrtovalcev dravskih hidroelektrarn. V znamenje hvaležnosti, da jim druga svetovna vojna ni vzela nobenega vaščana, stoji na začetku vasi kapelica, v kateri se skoraj vsako nedeljo opravlja bogoslužje. Velikokrat mu sledi dobro razpoloženje, saj Milan Starošek, ki župnikuje tudi v Šavni Peči, zelo rad poje. Skupaj z vaščani je tisto popoldne prispeval k ugodnemu razpoloženju.”

Utrinek iz oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi, posnete poleti ’96.

Sovretovi spomini na poti na Kum

“Iz Trbovelj smo se povzpeli na vrh. Sestopali smo po severnem pobočju. Na ploščadi nad Savsko dolino smo se za hip ustavili. Odprl se nam je nepozaben razgled: Sava, ob njej proga. V spomin mi je šinilo: Prepelji brodnik nas takoj, on pa:

“Poglejte tam doli, v tistem ovinku ob progi stoji mala čuvajnica, to je bil moj dom. Tu je moj oče opravljala službo železniškega čuvaja. Kadar sem prihajal na počitnice z Dunaja, sva z očetom ob progi kosila travo za našo sivko. Travnika nismo premogli.” je nostalgično končal in opazil sem, da so se mu v očeh zabliskale solze.”

Vaščani

Ivan Kolman